Petnajsti dan 15.2.2026 in zaključna misel

 Zadnji dan je dan potovanja domov in evalvacije. Zjutraj smo pojedli zajtrk in začeli s pospravljanjem sob, katere smo mogli do 10 ure zapustiti. Dobili smo se na recepciji, kjer smo pustili prtljago in se nato s profesorjem še zadnjič odpravili na bazaar. Profesor je želel, da mu na bzaarju pokažemo stojnico z najboljšim čajem, katerega smo pokupili v sredo. Klub dolgotrajnem iskanju, stojnice nismo našli, ugotovili pa smo, da položaj stojnic vsakič spremenijo. Po neuspelem iskanju smo se odpravili v trgovski center, kjer smo želeli kupiti lepilni trak, da lahko ena članica zapakira svoje olive. Lepilni trak, smo za razliko od čaja, hitro našli ter se vrnili v hotel, kjer smo olive močno prelepili. Začelo se je čakanje do pol druge ure ko nas je pričakal prevoz do letališča. V času čakanja smo rešili nekaj anket in napisali naše izkušnje. Na letalo smo se vkrcali ob 18.00 (GMT +3), v Ljubljani pa smo pristali ob 18.50 (GMT +1). In tako se je končala naša izkušnja v Turčiji.

Naša vsesplošna izkušnja o mobilnosti je:

Mariša

Mislim da mi bo mobilnost najbolj ostala v spominu po prijaznih in odprtih ljudeh, saj tega v Sloveniji v takšni meri res nismo ne vem kako deležni. Naše sodelavce, še sploh mentorja, bom pogrešala, manjkala pa mi bo tudi odlična turška hrana. Praksa mi je bila všeč, naučila sem se novih tehnik mešanja gojišč in izoliranja vzorcev, si pa še vseeno želim, da bi bilo delo v laboratoriju intenzivnejše. Razumem pa da to na žalost ni bilo mogoče, ker nimamo certifikata potrebnega za delo z vzorci. Mesto samo mi je bilo všeč, saj je bilo, glede na maso ljudi, čisto. Pozitivno me je presenetilo, kako dobro so potepuške živali nahranjene in preskrbljene. Vse mačke, psi, golobi, ptice itd. so zelo dobro rejeni in nimajo vidnih znakov kakršnih koli bolezni, poškodb... zanimive so mi bile tudi molitve, ki so se petkrat na dan predvajale iz mošej po zvočnikih, saj tega v naši državi ne vidiš. 

Mobilnost bi definitivno priporočala vsakemu, saj res dobiš ogromno novih izkušenj, spoznaš veliko novih ljudi, vidiš in poizkusiš delo v laboratoriju (v podjetju ne šolskem), in si takšno potovanje zapomniš za celo življenje.

Eva

Dvotedenska mobilnost v Istanbulu je prišla h koncu. Najbolj sem uživala v hrani, kot so Çiğ köfte, Tantuni, kebab, pide itd., prav tako pa v spoznavanju novih ljudi. Spoznala sem, kako poteka delo v izven šolskem laboratoriju. Sicer sem upala da se bom tam lahko naučila več novih tehnik ali vsaj izpilila že naučene. Vseeno pa se bom spominjala nekaterih zabavnih trenutkov in prijaznost sodelovcev. Na tržnicah se je bilo zabavno sporazumevati s prodajalci, kajti veliko jih ni znalo dobro angleško. Si bom pa po tem potovanju morala vzeti vsaj tri tedenski odmor od nakupovanja. Kot veliki ljubitelj čaja sem bila tu prav v raju. Poleg tega, da sem ga tu spila ogromno, sem za čaj tudi veliko zapravila na bazarju, največje težave pa so se pokazale pri prostoru, ki ga je ta zasedel v kovčku. Presenetila me je čistost ulic, kljub velikemu številu ljudi. Več kot smeti je na tleh ležala hrana (briketi, kruh...), namenjena vsem živalim. Po pričakovanjih, pa se je velika množica ljudi pokazala v gostem prometu. Zanimivo je bilo poslušati njihovo glasbo in molitve, ki so jih nabijali petkrat na dan iz mošej po celem mestu. V prostih dneh smo se sprehajali po centru Istanbula, kjer smo si večinoma ogledovali mošeje in bazarje. Želela sem si sicer videti še več zgodovinskih ostankov in muzejev, vendar je to dober izgovor, da se sem vrnem še enkrat. Izkušnja mi je bila super, zato mobilnost priporočam tudi drugim.

Simon

Mobilnost v Turčijo se je izkazala za odlično izkušnjo. V spominu mi bo ostala predvsem odprtost prebivalcev Istanbula in Turčije na sploh. Z ljudmi, ki jih prvič vidiš, se pogovarjaš kot bi se poznal že nekaj časa. Kar bi bil po naših Evropskih normah in vrednotah že manjši poseg v zasebnost, tukaj na to gledajo povsem drugače. Prav tako so zelo hvaležni za vsako stvar, ki jim jo podariš, neglede na to kakšne materialne vrednosti je. Presenetilo me je tudi ravnanje z potepuškimi živalmi. Redno jih hranijo, prav tako jih nekateri spustijo v stanovanje, kar bi bil pri nas živi absurd. Mobilnost bi priporočal vsakemu, ki želi spoznati utrip novih kultur, poleg tega pa se še seznaniti z delom v tuji državi (v tem primeru specifično z delom v laboratoriju). Vsekakor mi bo celotna mobilnost  v spominu ostala, kot nepozabna izkušnja, ki jo je bilo vredno doživeti.

Maks

Mobilnost v Turčiji je bila zame izjemno dragocena izkušnja, ki mi bo ostala v lepem spominu. Najbolj so me navdušili prijazni in zelo odprti ljudje, saj je komunikacija z domačini potekala sproščeno in brez zadržkov. Zelo sem se navezal tudi na sodelavce in mentorja, zato jih bom zagotovo pogrešal, prav tako pa mi bo manjkala odlična turška kulinarika. Praksa v laboratoriju mi je omogočila vpogled v delo v tujini in pridobivanje novega znanja, predvsem na področju laboratorijskih tehnik, čeprav bi si želel, da bi bilo delo nekoliko bolj poglobljeno. Kljub temu sem hvaležen za vse pridobljene izkušnje. Pozitivno me je presenetilo tudi mesto samo, ki je bilo kljub veliki gneči urejeno, ter odnos prebivalcev do potepuških živali, za katere je bilo lepo poskrbljeno. Poseben vtis so name naredile tudi molitve, ki se večkrat dnevno slišijo iz mošej in dajejo kraju edinstveno vzdušje. Mobilnost bi brez oklevanja priporočil vsem, ki si želijo osebne rasti, novih znanj ter nepozabnega stika z drugo kulturo.